MORSKA BIOLOŠKA POSTAJA PIRAN

Caulerpa taxifolia foto: Marjan Richter	Caulerpa racemosa foto: Marjan Richter

Članek avtorjev: Dr. Lovrenca Lipeja in Mag. Martine Orlando Bonaca, je bil objavljen v prilogi Dela "Znanost" 14. julija 2003.

Z izrazom tujerodne vrste označujemo tiste žive organizme, ki so prestopile mejo svojega naravnega areala. Nekateri jih imenujejo tudi eksotične vrste, uporablja pa se tudi izraz alohtone vrste. V našem konkretnem primeru označujemo tujerodne vrste v Jadranskem morju kot tiste, ki so prišle v Sredozemsko morje iz drugih morij. V Jadransko morje, ki je samo del Sredozemskega morja, namreč vsako leto zaide kakšna nova, sicer južnosredozemska vrsta, ki se širi proti severu zaradi t.i. tropikalizacije oz. globalnih klimatskih in oceanografskih sprememb v zadnjih desetletjih.

Ločimo naravno razširjanje vrst in širjenje vrst zaradi antropogenih dejavnikov. Naravno razširjanje vrst je lahko posledica dinamike posameznih geografskih območij, ki se je odvijala v geološki preteklosti, medtem ko je antropogeno razširjanje vrst povezano z dejavnostmi človeka. Antropogeno razširjanje oziroma vnos vrst je lahko nenamerno ali pa namerno. Ko je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko, je iz svojih potovanj v Evropo zanesel marsikatero novo vrsto kulture in živali, nehote pa tudi določene tuje organizme kot so npr. koloradski hrošč. Nasploh je pomorski promet v Kolumbovih časih in v obdobju kolonizacije novodkritih celin imel velik vpliv. Določene organizme je človek pripeljal iz novoodkrite celine, posredno in nehote pa je zanesel veliko ťsvojihŤ evropskih sostanovalcev kot so npr. črne (Rattus rattus) in sive podgane (R. norvegicus). Te so v novem okolju, še posebej pa na otokih, pričele povzročati ogromno škodo in danes je znano, da so podgane iztrebile marsikatero avtohtono otoško vrsto, ki v evolucijskem razvoju ni razvila obrambnih mehanizmov, ker ji to pač ni bilo treba.
Tudi v slovenskem obalnem morju že imamo nekaj tujerodnih vrst; za zdaj so to vsaj štiri vrste alg in vsaj šest vrst živali. Ker je skupno število tujerodnih vrst v Jadranu precej višje, vsaj 49, je smiselno pričakovati, da je v slovenskem morju navzoč še marsikateri eksotični organizem, ki trenutno še ni bil zabeležen.

Pavji knez Thalassoma pavo - foto: Marjan Richter

Širjenje tujerodnih organizmov

Tujerodni morski organizmi se na več načinov nenehno širijo po svetu in tako prihajajo tudi v jadranske vode. Sredozemsko morje sprejema vodo iz Atlantskega oceana, iz Črnega ter Rdečega morja. Sueški prekop je bil zgrajen leta 1869 in od takrat se je veliko število živalskih in rastlinskih tropskih vrst naselilo v Sredozemskem morju; nekatere od njih pa so prispele tudi do slovenskega morja. Vsem tem vrstam pravimo lesepske selivke, ki so dobile ime po Ferdinandu Marie de Lessepsu, francoskemu državniku in inženirju, ki je vodil projekt izgradnje sueškega prekopa. Pravzaprav so to že poskušali pred davnimi časi tudi egipčanski faraoni. Večina lesepskih selivk, ki jih lahko danes srečamo v Jadranu, je mehkužcev (polži ter školjke).
Zaradi sueškega prekopa je prišlo do sprememb flore in favne samo v Sredozemskem morju, ladje pa raznašajo tujerodne morske organizme po celem svetu. Plovba je tako najpomembnejši vnosni vektor. Strokovnjaki menijo, da so balastne vode z ekološkega in taksonomskega vidika najmanj selektiven način prenosa organizmov. Plovilo, natovorjeno z balastno vodo, posrka tudi v njej navzoče življenje, predvsem planktonske organizme. Ves ta tovor bo potem prevažalo s seboj v novo morje, kjer bo tem organizmom vrnilo prostost. Večina teh neprijavljenih ladijskih gostov bo med potjo poginila, nekateri najbolj vzdržljivi pa bodo preživeli. Tako so verjetno nekoč do slovenske obale prispele spore zelene alge Codium fragile subp. tomentosoides, ki je drugače doma v Tihem Oceanu, blizu Japonske.
Plovila prevažajo organizme tudi na svojem trupu in dnu. Da bi preprečili njihovo pritrditev, so leta 1972 barvam za plovila dodali tributiltin (TBT). Ta sestavina se je izkazala kot zelo strupena za nekatere vrste mehkužcev in alg, zato so jo v devetdesetih letih prepovedali za barvanje plovil, manjših od 25 metrov. Ker pa niso našli boljše alternative, se TBT še vedno uporablja kot protipritrditveno sredstvo pri večjih plovilih.

Tujerodni mnogoščetinec Ficopomatus enigmaticus - foto: Tihomir Makovec

Tujerodne vrste v Jadranskem morju

V Jadranskem morju so raziskovalci potrdili navzočnost vsaj enajstih rastlinskih vrst in najmanj osemintridesetih živalskih vrst. Gotovo pa so ti podatki podcenjeni, saj se v Jadranskem morju, z izjemo maloštevilnih specialistov, nihče ne ukvarja posebej s problematiko tujerodnih vrst.
Še pred nekaj desetletji je bilo o prenosu tujerodnih vrst le malo znanja, nekaj več izkušenj o tem je bilo le pri gojenju tujerodnih morskih organizmov. Japonsko ostrigo (Crassostrea gigas) so prvič uvozili v Evropo v šestdesetih letih, vendar niso računali na to, da bodo z njo nehote pripeljali tudi nekatere vrste alg. Med njimi sta najbolj znani rjavi algi Sargassum muticum in Undaria pinnatifida, ki se zelo hitro širita na trdih podlagah Beneške lagune. Algi sta zelo veliki: prva lahko doseže tri metre dolžine, druga pa en meter. Zaradi dolgih listov se količina svetlobe, ki prodre do dna občutno zmanjša, kar nedvomno škodi rasti nekaterih samoniklih alg.
Strokovnjaki se s tujerodnimi vrstami premalo časa ukvarjajo, da bi lahko ocenili njihov vpliv na novo okolje. Večina teh vrst v novem okolju pogine, tiste, ki pa preživijo, lahko povzročijo ogromno škodo. Njihova naselitev lahko v izjemnih primerih privede do izumrtja domorodnih organizmov in poruši celotno prehranjevalno piramido. Nekateri tujerodni organizmi so drugod po svetu povzročili ogromno ekonomsko škodo. V Severni Ameriki, na primer, je zamenjava dovodnih odprtin elektrarn, poškodovanih zaradi pritrjevanja tujerodne zebraste školjke (Dreissena polymorpha) stala 500 milijonov ameriških dolarjev. V slovenskem morju na srečo takih primerov (še) ni bilo. Da do takih posledic ne bi nikoli prišlo, bo potrebno temeljito in kontinuirano nadzorovati vse možne vire vnosa tujerodnih vrst.

Veliki tujerodni morski polž Rapana venosa

Zloglasni zavojevalki

Najbolj znana eksotična vrsta v sredozemskem in jadranskem morju je zelena alga Caulerpa taxifolia, ki je leta 1984 "zbežala" delavcem Oceanografskega Muzeja v Monaku. V zadnjih petnajstih letih se je ta vrsta zelo hitro razširila in jo sedaj najdemo na 4700 hektarjih morskega dna pri Monaku, Franciji, Italiji, Španiji in na Hrvaškem. V Jadranskem morju se je za zdaj naselila na treh lokalitetah in sicer v starigrajskem zalivu na Hvaru, pri Malinski na Krku in v zalivu Barbat na Rabu. Na tej zadnji lokaciji so jo raziskovalci uspeli popolnoma izkoreniniti, druga dva nahajališča pa konstantno spremljajo. Tudi na Krku je njena navzočnost v prihodnosti vprašljiva, medtem ko kaže, da se v starigrajskem zalivu iz leta v leto širi. Leta 2000 so biologi Inštituta za oceanografijo in ribištvo v Splitu zasledili navzočnost druge tujerodne vrste kavlerp, Caulerpa racemosa, pri Paklenih otokih pri Hvaru. C. racemosa je bila prvič opažena v Sredozemskem morju leta 1926 v tuniških vodah. Od takrat se je hitro razširila in je zdaj navzoča pri Turčiji, Cipru, Siriji, Libanonu, Izraelu, Egiptu in na Hrvaškem. Tako kot Caulerpa taxifolia, se tudi C. racemosa razmnožuje večinoma nespolno in lahko tako v kratkem času prekrije velike površine morskega dna in zasenči druge alge. Značilno je tudi, da tvori bolj gosta naselja kot C. taxifolia.

V okviru slovensko-hrvaškega sodelovanja "Klimatske spremembe in jadranska ribja favna" se je na rastiščih obeh vrst kavlerp na otoku Hvaru mudila mešana ekipa raziskovalcev. Namen vzorčevanj je bil ugotoviti populacijske podatke o ihtiocenozah na območjih, kjer algi prekrivata morsko dno. Po drugi strani je to obdobje sovpadalo tudi s časom, ko so se v slovenskih medijih pojavljali prispevki o širjenju morilskih in ubijalskih algah v Jadranu.

Po prvih vzorčevanjih sodeč je ribja favna v starigrajskem zalivu, ki je ponekod zelo na gosto prekrit z vrsto Caulerpa taxiifolia, zelo skromna, tako po številu vrst kot tudi po številu osebkov. Podobno je tudi s favno bentoških nevretenčarjev in tudi floro alg.

Japonska ostriga Crassostrea gigas - foto: Marjan Richter

Tudi na nočnih vzorčevanjih je bilo stanje podobno. Kot zanimivost naj povemo, da smo v starigrajskem zalivu videli tudi veliko polžev vrste Luria lurida, ki so na seznamu najbolj ogroženih sredozemskih živali.
Vzorčevanja na rastišču vrste Caulerpa racemosa na Paklenih otocih pred mestom Hvar pa so pokazala povsem drugačno stanje. Ribja združba je bila razmeroma pestra, prav tako pa tudi flora alg. Pri tem je potrebno povedati, da ta vrsta kavlerpe v času našega obiska ni tvorila monokulturne preproge, ampak je bila razširjena v obliki manjših otočkov med samoniklo algalno floro. Tako okolje s pestro in bogato razvito floro lahko ovrednotimo kot značilno biocenozo fotofilnih alg.
V slovenskem morju zaenkrat še ni nobene zgoraj omenjene vrste iz rodu Caulerpa. Ti tropski algi potrebujeta za naselitev oziroma preživetje razmeroma toplo vodo. Slovenske vode, kjer niha temperatura morja v zimskem obdobju v zadnjih letih med 6 in 10°C, so s tega vidika kavlerpam neprijazne. Poleg tega pa obe vrsti potrebujeta visoko koncentracijo dušikovih soli v vodnem stolpcu in zato naseljujeta predvsem onesnažene predele morja, kjer so kanalizacijski izpusti, kot je npr. starigrajski zaliv.
Na podlagi opazovanj, pogovorov s hrvaškimi kolegi in bogatega dokumentarnega gradiva lahko trdimo, da so za zdaj strahovi o hitrem širjenju vrste Caulerpa racemosa po Jadranu pretirani in neutemeljeni. Vseeno pa moramo obe vrsti tropskih alg smatrati kot biološki onesnaževalki in ju (skupaj z drugimi tujerodnimi organizmi) nadzorovati, saj lahko imata ob določenih pogojih negativen vpliv na jadransko biodiverziteto.

Lovrenc Lipej & Martina Orlando Bonaca
Morska biološka postaja, NIB
Dodano: 18.7.2003