Društvo za ohranjanje pomorske dediščine Piran

Objavljamo ene izmed prvih povojnih fotografij naših težkih potapljačev, ki so delali praktično povsod po tedanji Jugoslaviji. Uporaben je zlasti komentar k slikam oz. navedbe, kje vse so bile posnete in kdo je na sliki. Predvsem pa so na fotografijah zanimivi kontrasti, od egzotičnega Mostarja (z minaretom v ozadju) do Bleda, kjer so v ozadju lepo vidne Alpe. Slike predstavljajo izjemen zgodovinski dokument, saj se iz njih zelo lepo vidi kako raznovrstno potapljaško opremo so potapljači imeli. Očitno je bila zbrana  iz vseh vetrov, od zgodovinske vzvodne dvovaljne tlačilke iz obdobja avstroogrske do sodobnejših skafandrov Siebe Gorman (s šestimi ali 12 pritrdilnimi vijaki na oprsnici) in skafandrov Galeazzi. Prav tako je viden potapljaški nož Nemške izdelave (verjetno Drager ali Hagenuk?). Opremo so potapljači zbrali kar sami, pri čemer je bilo potrebno veliko iznajdljivosti, truda in predvsem entuziazma, ki ga v prvih povojnih letih, ko je potekala intenzivna obnove domovine očitno ni manjkalo ...  Iz nekaterih fotografij se vidi tudi, v kako težkih pogojih so potapljači delali.

Potapljač Aleksander Medved 

Aleksander Medved, se je rodil 8.6.1922 leta v Celju. Mladost je preživel v Kungoti pri Mariboru. Med II. Svetovno vojno so ga Nemci prisilno mobilizirali v nemško vojsko. Dodelili so ga v nemško mornarico, kjer so ga usposobili za potapljača. Z ostalimi potapljači je v posadki torpednega čolna čistil Severno morje pomorskih min. Med vojno je padel v rusko ujetništvo, od koder je pobegnil in se tik pred koncem II. Svetovne vojne, večinoma peš, vrnil v Maribor. Po osvoboditvi je odšel v dosluženje vojaškega roka v JLA. Že med službovanjem vojaškega roka so ga premestili na končanje izgradnje HE v Dravogradu, ki so jo začeli graditi že Nemci z ujetniki. V Dravogradu sta skupaj s kolegom poljskega rodu Leom Nalaskovskym, ki je bil tudi potapljač, opravljala potapljaška dela. Sodelovala sta v izgradnji vseh dravskih elektrarn in mostov v takratnem podjetju GRADIS, kasneje imenovanem TEHNOGRADNJE. Ker sta bila edina usposobljena za tovrstna dela v Jugoslaviji, jih je podjetje TEHNOGRADNJA pošiljala tudi na druga gradbišča: na Drino, Donavo, Neretvo, Savo, Sočo, itd… Poleg tega sta opravljala tudi remontne preglede že delujočih elektrarn v Jugoslaviji. Bila sta tudi prva mentorja potapljačev s skafandri. Prva generacija njunih tečajnikov sta bila g. Tone Hajdinjak in ……………………….

Zaradi stalnega terenskega dela se je naša družina selila po celotni državi Jugoslaviji. Nenehno smo podoživljali očetove vesele in težke trenutke.

Dobro se spominjam, kako je prihajalo do raznih nesreč zaradi nemogočih pogojev dela v deročih in motnih rekah. Tako je na primer v Dravogradu vodni tok odtrgal očetu cev in varbostno vrv, tako da ga je vodni tok pod gladino odnesel nekaj 100 m nižje, kjer so ga ribiči potegnili na obalo. Tokrat ga je zdravnik rešil, z atropinsko inekcijo v srce.

Zaradi zadušitve so ga morali oživljati dvakrat.

Nesreč, kot so bila zasutja s podvodnim gradbenim materialom, je bilo več. S kolegom Nalaskovskym sta se iz takih situacij vzajemno reševala.

Tako je v Mostarju pri popravilu mostu Nalaskovsky izvlekel očeta izpod betonske plošče, ki jo je vodni tok prevrnil nanj tako, da mu je prerezal obleko. S tem mu je v trenutku izpustil zrak in mu zmanjšal volumen, tako da ga je lahko izvlekel izpod plošče, ki je nato padla na dno, nakar ga je izvlekel na površje.

Poleg teh tragičnih trenutkov so pa bili seveda tudi veseli dogodki.

Na Bledu je bila njuna priljubljena zabava v prostem času, da sta prirejala dvoboje sladkovodnih rakov pod vodo. Gledalca sta bila sicer samo onadva, vendar je bilo to zanju tudi razvedrilo.

Znana anekdota, ki je bila v takratnem dnevnem časopisju, ko je oče ujel do takrat največjo blejsko postrv. Ujel jo je namreč tako, da jo je dobesedno zajahal. V časopisju so bile naslovnice: »MEDVED ZAJAHAL BLEJSKO POSTRV«. To postrv so z velikim »pompom« pripravili in servirali v hotelu Toplice na Bledu.

19.10.1960 je imel zadnji potop na HE Ožbalt.

Na zgornjem polju elektrarne je izvršil pregled poškodb na konstrukciji na globini cca. 20 m. Pri tem opravilu se mu je zaradi močnega toka odtrgala dovodna cev za zrak in varnostna vrv nad površino vode. To samo po sebi ne bi bilo tako tragično, saj so delavci takoj zagrabili za prosti konec cevi, usodno je bilo to, da je bila cev preperela in se je luščila. Konec odluščenega dela je že pred odtrganjem cevi prišel v povratni ventil, kar je povzročilo blokado le tega in ves zrak iz skafandra je v trenutku iztisnilo, kar je pri očetu povzročil embolijo in takojšnjo smrt.

Kljub vsem tem dogodkom me je potapljanje vedno zanimalo. Letos sva s starejšim sinom opravil tudi potapljaški izpit. Pred kratkim se mi je nasmehnila sreča, ko me je Društvo za ohranjanje pomorske dediščine piskalo poiskalo kot potomca nekdanjega potapljača in me povabilo v Piran na demonstracijo stare potapljaške opreme. S tem se mi je uresničila dolgoletna želja, da sem pri 56 letih poskusil potop z identičnim skafandrom, kot ga je uporabljal moj oče. Občutki so bili enkratni, vendar sem tudi spoznal, kako trd je bil očetov kruh. 

ALEKSANDER MEDVED - ml.