Razlitja nafte in njihov vpliv na morsko okolje

Dodano 23.12.2002 

Z nafto prekrita obala Galicije in podobe morskih ptičev prekritih z našim črnim bogastvom so se v zadnjih dneh ob nesreči tankerja Prestige nedvomno marsikomu vtisnila v spomin, zato je morda prav da nekaj povemo o posledicah razlitja nafte za življenje v morju.

Zadnje razlitje nafte z nesrečnega tankerja seveda ni bilo prvo pa tudi zadnje ne, saj se bodo podobne nesreče tudi v prihodnosti nedvomno dogajale. Posledice, ki jih najprej opazimo so tiste, ki so vidne kot onesnaženje obale in so bolj ali manj estetske narave. Obsežna razlitja pa imajo nedvomno hujše posledice, ki so precej bolj dolgotrajne kot je samo fizično onesnaženje. Za morske ekosisteme in številna živa bitja imajo lahko razlitja usodne posledice, kot so sposobnost njihovega neposrednega preživetja, uspešnost razmnoževanja in kopičenja toksičnih snovi v prehranjevalnih verigah. Tudi za lokalno gospodarstvo, kot so ribolov, marikulture in turizem so obsežna razlitja nafte lahko pogubna. Razlitja nafte imajo torej ekološke, psihološke, sociološke in ekonomske posledice, katerih obseg je premosorazmeren s količino razlite nafte, območjem in nenazadnje tudi z vrsto razlite nafte. 

Kaj se zgodi z razlito nafto 

V kolikor pride do razlitja nafte na odprtem morju, kot je bilo to v zadnjem primeru, je nafta podvržena različnim vplivom. Nafta je večinoma sestavljena iz bolj ali manj hlapnih aromatskih in alifatskih ogljikovodikov različnih dolžin. Hlapne frakcije nafte (bencin, kerozin, toluen), ki so seveda tudi v surovi nafti, večinoma že nekaj ur po izlivu izhlapijo v ozračje in zato ne prispevajo k fizičnemu onesnaženju morja in morskih obal. Hkrati so te lahke frakcije surove nafte tudi najbolj strupene in vsebujejo številne kancerogene snovi. Manj hlapni deli nafte so na površini morja podvrženi tako imenovanemu "staranju". Med gibanjem naftnega madeža, ki ga vetrovi in valovi potiskajo po površini oceana pride zaradi vetrov in sonca najprej do že omenjenega izhlapevanja lahkohlapnih ogljikovodikov, potem pa kaj kmalu tudi do postopnega fizičnega razbitja prvotno enotnega razlitja. Nafta se na površini pomeša z morsko peno in vodo tako da nastane nekakšna emulzija, ki ob stiku z obalo povzroči največje fizično onesnaženje. Nastanek emulzije povzroči, da se volumen razlite nafte poveča za tri do štirikrat. Zlasti surova olja z veliko vsebnostjo težjih naftnih frakcij tvorijo zelo stabilne emulzije, ki jih je izredno težko odstraniti. Take emulzije se na obali velikokrat pretvorijo v bitumen ali asfalt.  Del surove nafte se tudi razprši pod morsko gladino in tako pride v globlje plasti morja, kjer je podvržena biodegradaciji. V globokih oceanih le manjši del pride do dna (kar pa ne velja za tisti del, ki je potonil skupaj z ladjo), v plitvem morju pa lahko dno doseže tudi večji del v vodnem stolpcu razpršenih naftnih kapljic. Le zelo majhen del surove nafte je vodotopen, ker pa so to večinoma zelo lahke frakcije surove nafte, te večinoma prej izhlapijo in le zelo majhen del prek razpršenih kapljic preide v vodo. Med širjenjem naftnega madeža pride tudi do oksidacije, kar nekatere komponente surove nafte naredi bolj vodotopne, večino drugih pa se pretvori v nerazgradljiv katran. Te procesi so v veliki meri odvisni tudi od sončne svetlobe (fotooksidacija) in seveda od vrste razlite nafte.  Zelo omejeno število težkih frakcij nafte ima večjo gostoto od morske vode, zato predvsem v plitvih delih morja, kjer se nanje lepijo tudi v vodi suspendirani organski in anorganski delci, lahko potonejo na dno in se nalagajo v sedimentih. Ti ostanki razlitja so tisti, ki najlažje vstopajo v morske prehranjevalne verige in pomenijo dolgoročno največjo grožnjo za obalne morske ekosisteme. 

Biorazgradnja 

Surova nafta in njeni derivati so zelo težko razgradljive snovi. Težko je verjeti, da gorivo, na katerem temelji človeška civilizacija, ni uporabno za mikroorganizme, ki so sicer zelo prilagodljivi in lahko za svoje energetske potrebe izkoriščajo praktično karkoli. Res je, da mikrobne kulture lahko razgrajujejo ogljikovodike, kar pa jim nudi le malo energije za njihovo rast, zato je biološka razgradnja nafte v naravnih razmerah zelo počasen proces. Mikroorganizmi za razkroj nafte potrebujejo kisik in dodatek drugih hranilnih snovi, ki pa jih v takih razmerah ni v izobilju. Zato so ob najbolj razvpiti nesreči tankerja Exxon Valdez ob obalah Aljaske, mikrobom skušali pomagati tako, da so oljni madež razpršili z uporabo detergentov, s čimer so povečali njegovo površino, na onesnaženo območje pa so pršili tudi umetna gnojila, s čimer so mikrobom zagotovili dodatno hrano. Poskus se je delno posrečil, kljub temu pa je od nesreče Exxon Valdeza minilo že 13 let, a se tamkajšnji ekosistem še vedno ni popolnoma opomogel. Za nekatere je dispergiranje razlitij nafte z detergenti sporno, saj so sami detergenti strupeni, prekomerno "gnojenje" in vnašanje prevelikih količin dodatnih hranil v morske ekosisteme pa je prav tako vprašljivo. Biorazgradnja in "bioremedacija" z nafto onesnaženih obal sta vsekakor zelo dolgotrajna procesa, ki sta tudi draga. Poleg tega je uspešnost teh procesov odvisna tudi od stanja ekosistemov pred razlitjem. V kolikor je stopnja onesnaženja nekega ekosistema pred razlitjem majhna, so možnosti biorazgradnje boljše in do ozdravljenje ekosistema pride hitreje. Na Aljaski je bilo pred nesrečo okolje praktično neomadeževano, pa je kljub dodatnim posegom vendar minilo skoraj 15 let, da si je tamkajšnje okolje vsaj do neke mere opomoglo. 

Vpliv razlitij nafte na življenjsko okolje 

Učinki razlite nafte na živa bitja so lahko fizični, kot npr. zlepljenje perja, dlake, zamašitev dihalnih poti itd. Na ta način ima razlita nafta največji vpliv na morske ptiče, predvsem tiste, ki pristajajo na morski gladini in se hranijo na odprtem morju (npr. kormorani, strmoglavci, viharniki itd.) ter na številne vrste ptic, ki pobirajo hrano na morski obali, čeprav so te nekoliko manj ranljive. Poleg ptičev so prizadeti tudi morski sesalci, zlasti tjulni, mroži, morski levi in morske vidre, nekoliko manj pa kiti in delfini, ki imajo zelo gladko kožo in se pred onesnaženjem ponavadi umaknejo. Zelo ranljive so tudi morske želve, ki se gibljejo počasi, pogosto pridejo na površje in tudi požirajo trdnejše naftne delce, ki  jim zamašijo pljuča. Večina morskih ptičev pogine, zato ker jim zlepljeno perje ne nudi dovolj zaščite, zato se podhladijo in utonejo. Poleg tega z nafto prepojeno perje ne omogoča plovnosti, ker med perjem ni več zračnih žepov, seveda pa popolnoma onemogoča tudi letenje, zato umik ni več možen. Ptiči skušajo sprva perje očistiti, s čimer požirajo in vdihavajo velike količine naftnih derivatov, kar zaradi same toksičnosti teh snovi vodi v gotovo smrt. Ker smo omenili, da so najbolj strupene lahke frakcije surove nafte, ki pa zelo hitro izhlapijo, so množične zastrupitve živih bitij omejene na manjše območje okrog samega razlitja, pa še tu so časovno zelo omejene. Mnogo pogostejše pa so kronične zastrupitve, ki vplivajo na uspešnost razmnoževanja, razvoja ali prehranjevanja živih bitij. Zlasti tisti deli surove nafte, ki najdejo pot v sedimente, vstopajo v prehranjevalne verige in je njihove dolgoročne učinke težko predvideti. Vsekakor se  ti ostanki v globljih delih sedimenta, kjer ni kisika, praktično ne odstranjujejo in predstavljajo dolgoročno grožnjo za morsko okolje. Toksičnim učinkom takih snovi so izpostavljeni predvsem filtratorji, ki precedijo velike količine vode. Za školjke v plitvi vodi ob onesnaženih obalah je zelo verjetno, da bodo v svojih telesih kopičile velike količine komponent surove nafte. Zato imajo razlitja pogubne vplive predvsem na marikulture, ki so navadno prav v plitvih in zaprtih zalivih, torej okolju, ki je najbolj ranljivo za onesnaženje z nafto. Razlitja nafte imajo manjši vpliv na ribje populacije, razen na tiste, ki so vezane na drstišča ob plitvih obalnih vodah. Zelo prizadete pa so predvsem tiste populacije rib, katerih jajčeca so vezana na površinski planktonski stadij in pa tiste katerih mladice se zadržujejo tik pod morsko gladino. Ob razlitju nafte zarod in mladice takih rib skoraj nimajo možnosti za preživetje.  Po drugi strani, pa se lahko take populacije hitreje obnovijo z dotokom novih planktonskih oblik z neonesnaženih območij, kot pa tiste vrste rib, ki sicer žive globlje in so lahko bolj podvržene raznim spremembam zaradi dolgotrajnejšega vpliva toksičnih snovi, ki se kopičijo v prehranjevalnih verigah.

Za razlitje surove nafte in derivatov so občutljiva predvsem tista območja, ki so zalita le ob visokih plimah. Če jih prekrije nafta, se ta s take obale precej počasneje odstranjuje, kot pa tista z obal, kamor butajo veliki valovi. Zato so za razlitje nafte najbolj občutljiva obalna močvirja, soline, mangrove in podobno. Ker je v teh okoljih biodiverziteta zelo velika, je obnova tovrstnih z nafto onesnaženih območij izredno dolgotrajna in praktično nemogoča. V takih okoljih so sledovi nafte in njihove posledice vidni in občutni še po 50 letih po razlitju. Hude posledice imajo naftna razlitja tudi za koralne grebene, čeprav so po navadi ti izpostavljeni močnemu valovanju in tokovanju, ki do neke mere ublažita posledice in pripomoreta, k hitrejšemu odstranjevanju posledic razlitja. Čas, ki je potreben za normalizacijo življenja živali in rastlin na z nafto onesnaženih območjih je zelo različen, vsekakor pa procesov "ozdravljenja" prizadetega okolja praktično ne moremo pospešiti. Pri tem je vsekakor bolj pomembno poskrbeti za ozdravljenje celega ekosistema in ne le za rešitev posamezne vrste.   

Vpliv na življenje ljudi ob onesnaženih obalah. 

Razlitja nafte, ki dosežejo obalo, imajo hude posledice tudi na življenje lokalnega prebivalstva. Vplivajo na ribištvo, marikulture, rekreativni ribolov, turistično dejavnost, jadranje, potapljanje itd. Predvsem imajo tudi psihološki učinek, ki lahko traja še dolgo po tistem, ko so vidne posledice onesnaženja že odpravljene. Nezaupanje v hrano, ki izvira iz morja, strah pred boleznimi in strah pred ponovnimi podobnimi katastrofami so stalni spremljevalci prizadetega prebivalstva. Ekonomska škoda, ki jo utrpi lokalno prebivalstvo, je nemerljiva in zahteva velika sredstva za odpravo posledic. 

Zaključimo lahko, da bo do izlivov nafte iz tankerjev, naftnih ploščadi, naftovodov itd. verjetno prihajalo tudi v bodoče, zato moramo biti na take dogodke pripravljeni in poznati njihove posledice. Le tako bomo lahko omilili katastrofičnost takih dogodkov. 

Tom Turk