Vlado Šav: Romanja domov

21. decembra je bila v piranski galeriji Gasspar predstavljena knjiga esejev Vlada Šava Romanja domov. V njej se predstavi kot človek, ki se je preselil v naravo, da bi tako odmaknjen laže razmišljal o današnji družbi. Z njim potujemo, enkrat smo v zapuščenem zaselku ob Dragonji, v istrskih hribih, pa na Cresu, od koder zre čez morje na Istro. Tam v samoti gospoduje stvarstvo – živahno je na nebu, med drevjem in v vodi. Mestni človek se v tem svetu počuti gol, nebogljen. Hoče se naučiti preživeti kot naravno bitje, brez civilizacijskih pripomočkov, ki so ga pomehkužili in zasvojili, ga odtujili materi naravi in samemu sebi. Njegovi učitelji so drevesa, ptice in srne, ki najdejo vse, kar rabijo za preživetje, okoli sebe. Vlado se je znašel in še več – ve, da je odromal domov.

Iz te šole v naravi, božanskem kraljestvu, skočimo z Vladom v mesto in vidimo stvari drugače, strmimo nad početjem meščanov, zdijo se nam kot marionete na nevidnih vrvicah, kako hitijo in hlastajo, iz dneva v dan. Dan se zanje (za nas) zaključi, ko upihnejo luč, ne ko sonce zaide, jedo, kolikor je na mizi, po delu ne obmirujejo, da bi razmislili, ampak sedejo pred televizor in otrpnejo.

Vlado nam piše iz svoje opazovalnice, razmišlja o sebi, družbi in bogu. Prinaša nam veselo oznanilo, pravšnje ob novem letu: ljudje, življenje je lepo, le dojeti ga morate tako. Če hočete biti srečni, se odpovejte navlaki iz trgovin, poenostavite si življenje, srkajte energijo iz vesolja in zrite sočloveku v oči. To so vrelci moči, ne kar je v loncih in steklenicah, ne v tehniki. Premislite, kaj resnično rabite, in kaj vse se vam to le zdi in zaradi česar se podite za zaslužkom.

Vlado nas vabi. Ne obljublja raja, ve, da nismo ptice. Opominja nas, da smo naravna in družbena bitja. Rad bi nas videl vesele. Njegova knjiga je hvalnica stvarstvu in sporoča: hej, ljudje, življenje je kruta stvarnost a hkrati čarobno darilo. Oboje.

Tekst:Nada Kozina

Foto: M. Crnič