Ugo Fonda - direktor podjetja za podvodna dela

Rojeni ste v Portorožu, potapljate se od malega. Po izobrazbi ste biolog, bili ste funkcionar SPZ-ja in en mandat tudi njegov predsednik. V Sloveniji je kar precej rekreativnih potapljačev, tistih, ki so potapljanje izbrali za poklic, je zelo malo, s podvodnimi deli pa se ukvarja le peščica ljudi. Kako ste se vi znašli med njimi?   

Kmalu po opravljenem izpitu za inštruktorja potapljanja leta 1972 smo opravili podvodna dela v ladjedelnici Viktor Lenart na Reki, večkrat sem se tudi sam vključil v skupino Franja Želeta, ki je bil že takrat obrtnik in potapljač. Tega dela je sčasoma postajalo vedno več in znašel sem se pred dilemo, ali naj nadaljujem neko drugo delo v pisarni in to delam samo občasno ali pa naj se preživljam z opravljanjem podvodni del. Odločil sem se za drugo varianto in tega sem še danes vesel. 

Kakšnega dela je bilo največ?   

Po Istri smo naredili kar nekaj kanalizacijskih izpustov. Povezali smo se z lokalnim komunalnim podjetjem, ki je imelo enoto investicij. Podjetje je poskrbelo, da so pripeljali cevovod do vodne linije, naprej pa je bilo naše delo. Najprej smo naredili izkop na dnu. Vrtine, ki smo jih naredili s pnevmatskimi vrtalkami, smo minirali in s pomočjo črpalk skopali kanal, širok in visok 1 meter ter dolg recimo 200 metrov. Dvanajstmetrske cevi so na obali zvarili v 120-metrsko cev, ki smo jo s pomočjo lastne plovnosti po površini prepeljali na želeno pozicijo. Odprli smo pokrova na obeh straneh cevi in cev se je počasi potopila. Namestili smo jo v kanal, jo obtežili, učvrstili in še zabetonirali. Po nekaj mesecih so organizmi že začeli preraščati traso in danes se posega v naravo ne opazi več. 

V Piranu smo leta 1987 naredili kanalizacijski izpust dolžine 3600 metrov, premer cevi je 630 milimetrov. Poteka od piranske čistilne naprave pri piranskem komunalnem podjetju na Fornačah proti odprtemu morju. 120-metrske cevi smo združevali s kovinskimi prirobnicami. V ekipi nas je bilo 5 potapljačev, za delo pa smo potrebovali 3 mesece. 

Nam lahko predstavite opremo, ki jo uporabljate, in znanja, ki jih vaši potapljači potrebujejo pri delu?   

Med potapljaško opremo so suhe obleke z dvojno kapuco, saj je za nas mraz neprijeten, a ne omejujoč faktor. Plavutke so manjše, ker profesionalen potapljač zelo malo plava, vendar so potrebne, da se lahko v primeru nevarnosti hitro premakne oz. umakne. Delavnik profesionalnega potapljača je približno 3 ure v vodi,  če z globino to ni drugače omejeno. Če delamo v zaprtem prostoru (kanalizacijske, meteorne cevi, črpališča), imamo vedno dva vira zraka: nargilo (cev z jeklenko na površini) in dodatno jeklenko z regulatorjem za rezervo. Delamo z obraznimi maskami. Luči namestimo na kape, čelade, privežemo jih na roko ali dlan. V podjetju imam poleg šestih zaposlenih še administratorko in tri ribogojce. 

Držim se načela, da dela, ki ga človek ne zna ali ne zmore opraviti nad vodo, tudi pod vodo ne more opravljati. Potapljači morajo zato obvladati kar največ različnih del, potrebni so ročnost, spretnost ter seveda obvladovanje vodnega elementa do potankosti ter obvladovanje delovnega postopka v težkih pogojih. Moji potapljači morajo znati delati z orodji, znajo variti, upravljati pnevmatsko kladivo, delati s črpalkami, kompresorji, z baloni, opravljati sistematične meritve, snemati in fotografirati. Dobro je, da so čim bolj vsestranski. Pomembno je tudi, da znamo vodo kot medij izkoriščati sebi v prid. Baloni nam pri premikanju težkih predmetov praktično nadomeščajo dvigala. Mornarske veščine, kot so izkušnje z vrvmi, vozli in škripci, so ravno tako potrebne. Eden od potapljačev je tudi član ekipe za odkrivanje neeksplodiranih eksplozivnih sredstev. Tudi sam sem bil nekaj časa poveljnik te enote pri Civilni zaščiti, a vsega nisem mogel delati in sem se temu odrekel. 

Med opremo najdemo tudi fotoaparat in kamero za dokumentiranje opravljenega dela, razno opremo za merjenje (metri, kotomeri), pa vrtalni stroj in različne črpalke. Pri sesalni črpalki teče zrak pod tlakom iz gradbenega kompresorja na dno sesalne cevi, in ko se vrača skozi cev proti površini, s seboj odnaša tudi vodo, mivko, kamenje. Globina dela s sesalno črpalko je lahko različna. V Afriki smo sesali na 33 metrih in material se je odlagal na splav na površju. Šlo je za čiščenje blata z dna ene od alžirskih elektrarn. Membranska črpalka, ki črpa vodo, mulj, blato in tudi manjše kamenje ter gramoz, lahko ves ta material prenese tudi 60 metrov visoko. Z njo v naši nuklearni elektrarni čistimo vodo okoli črpalk, ki služijo za hlajenje elektrarne. 

Kaj vse počnete danes?   

No, ravno letos sem svojo dejavnost z odkupom osnovnih sredstev od podjetja Mariva razširil tudi na ribogojstvo. Pričakujem, da bom lahko prihodnjo jesen prodal prve brancine. Za to dopolnilno dejavnost sem se odločil, ker bom imel pri njej z vzdrževalnimi deli manj stroškov, saj imam potapljače že »v hiši«. Vsak mesec je namreč potrebno menjati mrežo, v kateri so mlade ribice, saj jo zaraščajo alge in školjke, ki s tem onemogočajo prost pretok vode ter dovajanje zadostne količine kisika ribicam. Za to delo in za tedenski pregled mreže pa so potrebni potapljači. 

Kar pa zadeva podvodna dela, smo z nastankom nove države izgubili jugovzhodni trg, vendar zadnja leta ponovno delamo tako v Črni Gori kot v Makedoniji. Tu smo opravili vzdrževalna dela zapornic na hidroelektrarni Mavrovo na 42 metrih in pri temperaturi 4° C. V Sloveniji imamo precej dela na notranjih vodah. Me drugim opravljamo vzdrževalna dela na dravskih in savskih elektrarnah ter na nuklearki. 

Katero je bilo vaše najzahtevnejše in najtežje delo, ki ste ga opravili?   

To sta dva različna pojma. Za tehnično najzahtevnejše delo imam sanacijo jezu na Savi v okviru hladilnega sistema nuklearne elektrarne. Jez zadržuje vodo na želenem nivoju, da imajo črpalke vedno isto zahtevano količino vode za hlajenje uparjalnikov in sredice. Gramoz, ki ga nosi reka, je spodkopaval prag pretočnih polj na jezu in delno razžrt beton smo obložili z jekleno pločevino. Težave smo imeli s tokom, delo je bilo s tehnične plati zahtevno: najprej smo s podvodnimi rezalkami z diamantnimi rezili v jez vrezali poseben utor. S pnevmatskim kladivom smo morali odstraniti odvečen beton, v utor pa smo namestili zavihek jeklene pločevine, sicer bi jo voda lahko dvigovala. Vrtali smo metrske luknje za posebna jeklena sidra, ki so pločevino pridržala, de je voda ne bi odplavila. Plošče je bilo potrebno zavariti pod vodo. Debele so bile le 6 mm, a dovolj, da so zaščitile jez pred kamni. To smo delali pet let po mesec in pol vsako leto. Projekt je dobro uspel, izvedba z naše strani je bila odlična. Brez pripomb. 

Kot najtežjega dela pa se spomnim dela na hidroelektrarni v Afriki. Delali smo na 35 metrih v popolni temi, saj je bila voda izredno kalna. Že par decimetrov pod gladino je bila popolna tema. Najprej smo sicer poskušali delati s svetilkami, a ni šlo. Če smo jih prižgane naslonili na maske, smo videli šibko brlenje. To pa je bilo tudi vse. Zato smo si do dna napeljali vrv in po dnu naprej cev, ki nas je vodila do delovnega mesta. Najprej smo morali očistiti določen predel, potem vrtati in narediti posebne jeklene sani, da smo v predor povlekli veliko, kvadratno, več kot 20-tonsko jekleno oblogo. Z dvigali so nam jo spustili na določeno globino in mi smo to oblogo povlekli k sebi v tunel. Delo je moralo biti narejeno na 5 milimetrov natančno, kar nam je tudi uspelo. Šlo je za vhod v tunel, ki je bil temeljni izpust elektrarne. Ko je bilo to dokončano (mi smo vskočili samo v tej fazi, ker si domači potapljači tega niso upali opraviti), so iz tunela izpraznili vodo. Geometri so še enkrat preverili natančnost našega dela in bili povsem zadovoljni. 

Kakšne so vaše izkušnje pri delu na naftnih ploščadih?   

Sodeloval sem kar pri nekaj postavitvah naftnih ploščadi,  predvsem v Sredozemlju ter Afriki, in to pred obalami Konga in Angole. Delal sem na globinah od 70 do 117 metrov, vendar se nikoli nisem potapljal v saturaciji. Kmalu sem postal nadzornik potapljačev, ki so delali v saturaciji. Na ladji sta bila komora in zvon, s katerim so se potapljači spuščali na delovne globine. Delo je bilo organizirano tako, da sva bila poleg vodje celotne operacije še vodja potopov in vodja saturacije. Vodja potopov je koordiniral delo in prevzel nadzor nad potapljači, ko so iz komore stopili v zvon. Sam sem bil vodja saturacije, odgovoren sem bil za potapljače, ko so bili v komori, in skrbel za dihalne mešanice tako v času bivanja v komori kot tudi med samim potopom, med delom. V komori sem imel 6 ljudi, glede na delovno globino sem moral ves čas spremljati koncentracijo kisika in ogljikovega dioksida. Ves čas sem preračunaval parcialne tlake. Uporabljali smo helijeve mešanice. Po 25 dnevih dela so sledili 3 dnevi dekompresije in primerno dolgo obdobje odmora na površini. 

Kako je potekalo potapljanje kita letos spomladi?   

To ni bilo zahtevno delo, pač pa nenavadno. Ljubljanski naravoslovni muzej je takoj izrazil željo, da bi ohranili okostje, in obvestili smo jih, da to lahko naredimo. Ko je  13-metrski kit v Luki Koper dočakal svojo usodo (bile so variante od obdukcije, prevoza v Ljubljano do sežiga ali potopa), smo izvedli merilna dela in izdelali mrežo ter ga ovili vanjo. Ko je vreme dopuščalo, so ga izpred Morske biološke postaje prepeljali na področje izpusta piranske kanalizacijske cevi, kjer smo ga nameravali potopiti. Izdelali smo še uteži (700-kilogramske betonske bloke v skupni teži 4 tone) in ga obtežili. Ker se zaradi plinov (posledica razkrajanja organizma) še ni potopil, smo ga na nekaj mestih prebodli. Sedaj se že lepo razkraja, nekatere kosti so že vidne. 

Sodelujete tudi z Zavodom za varstvo narave.   

Tako je, z gospodom Turkom. Zanj sem izdelal, montiral in vzdrževal boje, ki označujejo naravne rezervate. Njihov zadnji projekt, pri katerem sem sodeloval, je bilo označevanje rastišč pozidonke. Pod vodo smo zabili posebne plastične tablice z oznakami. Več let se bo spremljalo in opazovalo te točke. Na desetih mestih smo postavili 20 tablic. Označili smo rob rastišča, tako da bodo lahko spremljali širjenje ali krčenje rastišč. V bližini prve table, oddaljena natanko 1,5 m, je druga tabla, s katere se bo vedno fotografiralo rastišče in s tem dokumentiralo opažanja. Gre za evropski projekt o pozejdonki, ki se mu je pridružila tudi Slovenija.

Vir: SPZ revija Potapljač

Fotografije: Boris Šuligoj