MORSKI PSI

Besedilo: Igor Urh 

Morski psi, ki jih je okrog 350 vrst, so razširjeni v vseh vodah na Zemlji, sladkih in slanih, toplih tropskih morjih, zmerno toplih morjih in hladnih polarnih vodah. Nekatere vrste psov plavajo blizu površine, druge tisoče metrov globoko, blizu obale ali daleč na odprtem morju.

Prazgodovinski predniki morskih psov so plavali v svetovnih oceanih že pred milijoni let. Začetek evolucije modernega morskega psa se je pričel pred 100 milijoni let in pred 65 milijoni let je Zemljo naseljevala že večina današnjih vrst morskih psov.

Med izumrlimi vrstami morskih psov je tudi največji pes megalodon, ki je bil velik kot srednje velik kit in je imel izgled današnjega belega morskega psa. V svetovnih morjih je gospodoval pred 25 do 5 milijoni leti (nekateri dokazi pa govorijo o njegovem obstoju še pred 10.000 leti). Dokaz za njegov obstoj so le velikanski zobje, ker je imel okostje (kot ostale vrste psov) iz hrustanca, ki dokaj hitro razpade. Njegove zobe so našli v Avstraliji, Afriki, Ameriki in Evropi. Stari Grki in Rimljani so verjeli, da ti zobje pripadajo zmajem ali velikanskim kačam. Še prej so verjeli, da so ti zobje darilo bogov in so jih uporabljali kot orodje za rezanje. Zobje megalodona so bili dolgi do 20 cm, v dolžino je meril kot 15 m, repna plavut je bila visoka prek 4 m, hrbtna pa 2 m. Tehtal je do 14 ton. Iz zob, ki so jih našli na različnih krajih, so sestavili čeljusti, ki so bile široke 2,74 m in visoke 1,83 m. Megalodon je bil največji plenilec, znan do sedaj, ki je kdaj živel na Zemlji. Vzrok za njegovo izumrtje ni točno znan. Nekateri verjamejo, da ga je nadomestil današnji beli morski pes, ki je bolje prilagojen življenjskim pogojem v današnjih oceanih. 

ZGRADBA MORSKIH PSOV 

Razlika med morskimi psi in ostalimi ribami kostnicami je v skeletu, ki je kot pri ražah, skatih in ostalih hrustančnicah iz hrustanca. Njihova koža je pokrita z luskami, ki imajo zobce, za razliko od lusk rib kostnic, ki so gladke. Imajo tudi pet, šest ali sedem škržnih rež na vsaki strani, ribe kostnice pa le po eno.

Čeprav so ribe in s tem tudi morski psi mrzlokrvne živali, kar pomeni, da je njihova telesna temperatura enaka temperturi okolne vode, pa ima beli morski pes telesno temperaturo višjo, kot je temperatura vode, v kateri živi.

Povprečna življenjska doba morskega psa je manj kot 25 let, čeprav ena vrsta psov živi 70 do 100 let. Pes raste vse življenje. 

RAZMNOŽEVANJE MORSKIH PSOV 

Morski psi se razmnožujejo na tri načine:

1.      ležejo jajca v ovojnici, kjer se zarodek razvija;

2.      v telesu nosijo žive mladiče, ki se hranijo preko placente (posteljice);

3.      v telesu nosijo jajca v ovojnici, kjer se mladiči razvijejo in nato rodijo živi.

Samice morskega psa nosijo mladiče oz. jajca od 9 mesecev do dveh let, odvisno od vrste psa. 

FIZIČNE SPOSOBNOSTI MORSKEGA PSA 

Morski pes plava s povprečno hitrostjo okrog 3 km/uro, pri napadu pa lahko doseže veliko večjo hitrost, npr.  mako pes preko 95 km/uro, vendar le za kratek čas, njegovi pospeški pa se lahko merijo s pospeški zelo hitrega športnega avta (15 m/s2). Beli morski pes pri napadu doseže hitrost preko 50 km/uro, kar je sedemkrat hitreje, kot najhitrejši šprinterji v plavanju.Največja jakost ugriza je bila izmerjena pri psu, dolgem 2 m (vrste dusky), in znaša 60 kg na konico enega zoba, kar znaša 3 tone na cm2. Točne moči ugriza pa do sedaj niso uspeli izmeriti pri ostalih vrstah morskih psov.

Zobje mu rastejo vse življenje in se menjujejo vsakih 8 do 15 dni. Oblike so različne, kar je odvisno od vrste hrane, ki jo pes uživa. Zobje nekaterih vrst psov so po robovih nazobčani tako, da z lahkoto prerežejo tudi najdebelejšo kožo. Trdota zob je enaka trdoti jekla. Večje žrtve pes ne pregrizne, temveč prereže z gibi glave levo in desno.

Morski psi so različnih velikosti, saj je največji kitasti morski pes, ki se hrani s planktonom, dolg od 16 do 18 m. Največji ujeti kitasti pes je bil dolg 13 m in je tehtal 15 ton. Najmanjši pes meri 15 cm in tehta le 28 gramov. Beli morski pes naj bi zrastel do 9 m, največji ujeti pa je meril dobrih 7 m in tehtal 3,5 tone.

Vonj morskega psa je izredno razvit, saj lahko vonja neznatne količine v vodi raztopljene snovi (desetmilijonkratno razredčenje) na razdaljo preko 400 m. Celo določi lahko, v katero nosnico je prišel močnejši vonj in s tem tudi smer, v kateri je njegov izvor. Razdalja med nosnicama, ki ju ima pes kladvenica na koncih glave, je lahko več kot meter. Posebni kanali na glavi pomagajo, da teče voda z vonjem v nosnici. Kladvenice so zato pogosto med prvimi morskimi psi, ki pridejo do ladje, ko se čez krov mečejo deli rib.

Nekatere snovi, kot na primer hlapi ribjega olja, označujejo bogat izvor hrane in se prenašajo z vetrom na velike razdalje. Nekatere vrste morskih psov lahko zavohajo vonj v zraku in nato plavajo po površini z nosnicami nad vodo.

Tudi oči morskega psa so izredno sposobne, saj lahko vidijo tako na blizu kot na daleč, beli morski pes pa lahko prilagodi oči tako, da vidi ostro tudi nad morsko gladino. Psi razlikujejo barve in si zapomnijo obliko predmeta za dolgo časa. Posebnost oči morskega psa je tudi izredna sposobnost vida v slabi svetlobi, saj ima najboljši sistem za ojačitev svetlobe med živalmi na Zemlji. V očeh ima tisoče mnogokotnih ploščic, pokritih s snovjo, ki deluje podobno kot posrebritev zrcala in ima visok odboj svetlobe. Zato se oči morskega psa v temi svetijo podobno kot pri mački. Pri vrstah morskih psov, ki živijo blizu morske površine, so ploščice povezane z vrečkami črnega pigmenta, ki se pri močni svetlobi razporedi po ploščici in tako zmanjša odboj svetlobe. Pes prekrije oči s tanko kožico, kadar jih želi zaščititi, na primer v trenutku napada na žrtev.

Morski psi imajo tudi čutni organ, ki ga nima nobena druga žival. To je organ, ki se razteza na obeh bokih živali in poteka od oči do vrha repne plavuti. Organ je sestavljen iz množice celic s tankimi nitkami, vse skupaj pa je nameščno v porah kože in pokrito s sluzjo. Vsako telo, ki se premika v vodi, povzroči valovanje, ki se širi skozi vodo kot koncentrični krogi na površini vode, če vržemo vanjo kamen. Ko to valovanje doseže bočni organ morskega psa, ta z veliko natančnostjo določi izvor valovanja oz. ribo ali človeka, ki plava. Valovanje je odvisno od velikosti ribe in od njenega stanja. Prav zato se psi v nekaj sekundah pojavijo na mestu, kjer je ranjen človek ali ujeta riba, saj je valovanje takrat drugačno, kot je običajno.

Glava morskega psa je pokrita s številnimi porami, ki vsebujejo elektroreceptorje. S tem organom morski pes zazna zelo šibko električno polje, ki ga proizvajajo živa bitja, še posebej takrat, ko se krčijo mišice (npr. pri plavanju). Na ta način najde tudi žrtev, ki je skrita in je z očmi ne vidi. Občutljivost tega organa je tako velika, da morski pes zazna baterijo, ki se nam zdi popolnoma prazna, kot močan izvor elektične energije.

Ta organ lahko služi tudi za orientacijo, saj pes med plavanjem oddaja električne valove, ki so različni, odvisni od smeri plavanja glede na zemeljsko magnetno polje. Na ta način deluje ta organ tudi kot nekakšen notranji kompas.

Zaradi vsega tega opisujejo morskega psa kot popoln stroj za ubijanje, ki je zaradi svojih izrednih sposobnosti skoraj brez sprememb preživel nekaj milijonov let.

Letno je na svetu manj kot sto napadov na človeka, od teh je 25–30 usodnih. Vsako leto ribiči pobijejo 30–100 milijonov morskih psov, zato 80 % vrst morskih psov grozi izumrtje.

Devetmetrski orjak v mreži 

V mrežo ribiške barke Michela last ribiča Luciana Filippa iz ribiškega mesta Marano Lagunare se je v ponedeljek ulovil več kot devet metrov dolg morski pes orjak – Mrcina ni nevarna za ljudi, saj je skorajda brez zob in se prehranjuje izključno s planktonom – Orjaki v enakem obdobju lani tudi v slovenskem morju  

Ligniano Sabbiadoro, 9. aprila

       V mrežo ribiške barke Michela ribiča Luciana Filippa iz kraja Marano Lagunare se je v ponedeljek ulovil najverjetneje največji doslej ulovljeni morski pes v Jadranu. Na krov in na suho so potegnili natanko devet metrov in osem centimetrov dolgega in tono in dve sto kilogramov težkega morskega psa orjaka, mrcino, ki sicer ni nevarna za človeka, saj je skoraj brez zob in se prehranjuje izključno s planktonom. Nenavaden ulov je bil včeraj ves dan na ogled prebivalcem ribiškega mesteca Marana.

      Ulov orjaka le potrjuje, da se ta vrsta morskih psov zadržuje v najsevernejšem delu Jadrana. Naj spomnimo, da so lani skorajda v istem obdobju in sicer od 6. aprila do 2. maja tudi v Koprskem zalivu opazovali ducat morskih psov orjakov. Z ladjami so se jim približali na nekaj metrov, medtem ko so psi plavali na sami površini morja. V ribiške mreže se lani vseeno ni ulovil noben primerekte vrste morskih psov, ki so, na srečo vseh turističnih delavcev, iz našega koščka Jadrana, odplavali pred začetkom glavne turistične in plavalne sezone.

      Vnovična vrnitev orjakov v naše vode je pomenil ulov osemmetrskega psa 16. marca letos v bližini Senja, včerajšnji ulov pa potrjuje, da je ta vrsta morskih psov priplava še više na sever. Kot navaja tržaški dnevnik Il Piccolo, naj bi se v mreže ribiške barke Michela že drugič ujel moski pes orjak. Prvič, pred približno dvajsetimi leti, toda tedanji primerek je bil za tretjino manjši od sedanjega rekordnega – meril je namreč »le« šest metrov.

      Se torej obeta, da bomo tudi v našem koščku morja letos znova opazovali elegantno plavanje psov orjakov? Iztok Umer (Foto: Anteprima) 

  Foto:  

Ciril Mlinar - Cic

V petek 27.04.2001 se je nekaj zagrizenih DRM-jevcev odpravilo na Primorsko z namenom, da bi videli, snemali in poslikali vsaj kakšnega izmed morskih psov, ki so v tistih dneh toliko zanimali in burili javnost.

Sredi tedna se je na mailing listi in po telefonih razvedelo, da presednik kluba organizira isti petek "No warranty shark watching" v slovenskem morju. Stvar me je najprej pritegnila, potem pa dodobra zagrabila in načrtovane počitnice na Cresu so morale počakati za dan ali pa tudi dva, če bi bilo potrebno. Čeprav nismo imeli nobenega zagotovila, da bomo pse res videli, se nas je za iskanje odločilo kar nekaj po principu: kdor ne poskusi, mu gotovo ne bo uspelo. (Imeli smo pač srečo, saj smo kasneje izvedeli, da so poskušali videti morskega psa še mnogi drugi in jim dejansko ni uspelo.)

Pred tem podvodnih foto ali video posnetkov teh živali v našem morju ni posnel še nihče, zato je bila naša motivacija toliko večja. Odprava oz. odpravi sta bili dobro organizirani. Na Primorsko je najprej prispela moja majhna ekipica (dva potapljača - fotograf Borut Furlan in jaz), ki sva z manjšo barko preplula in pregledala Piransko punto in okolico, kjer so v prejšnjih dneh videvali pse. Lov na morske pse pa se je s tem šele začel! Nato je prispela še večja ekipa "raziskovalcev" (vodil jo je predsednik DRM-ja Aleš Musič), ki so obenem načrtovali tudi stažni potop. Srečali smo se v Izoli, se dogovorili o nadaljnem iskanju in o izmenjavi informacij ter krenili vsak na svojo stran: eni proti Debelemu rtiču, drugi proti hrvaškemu morju..

Kar nekaj parov DRM-jevskih oči je tisto mirno sončno dopoldne zrlo po gladini in iskalo značilno plavut. Minila je ura, dve, tri, a plavuti ni bilo nikjer, zato sva s fotografom Borutom in najinim kapitanom odplula v piransko marino v upanju po svežih informacijah. Tudi pomorska uprava in koprski informacijski center (112) tistega dne nista imela še nobenih poročil o videnju morskih psov. So morda že zapustili našo lužico?

Ko smo z Borutom in kapitanom tako pili pijačo "poraženega", je zazvonil Borutov telefon. Aleš je poročal, da so videli morskega psa!

Med glisiranjem proti odprtemu morju sva se hitro oblekla in prispela na kraj že pripravljena na skok v vodo in v upanju, da nisva prepozna. Zagledala sva kar dve plavuti in množico DRM-jevcev, ki so plavali za njima. Vendar sta bila morska psa vseeno predaleč, za kar se moramo zahvaliti tudi "prečudoviti" vidljivosti, ki žal postaja stalnica našega morja. Kapitan naju je s spretnim manevriranjem pripeljal do psov in večji izmed njiju je odplaval našo 7-metrsko barko in bil je daljši od nje! Uh, ž'valca je pa res konkretna, sem si milila in se pripravila za skok v morje - vendar sva bila s fotografom prepozna. Eleganten top ovinek psa in že ga ni bilo več v vidnem polju. Poskusila sva znova. Ko smo spet zagledali eno izmed hrbtnih plavuti, je kapitan barko zapeljal v njegov kurz in se ustavil. Z ABC opremo sva zdrsnila v morje in čakala. Borut mu je odplaval nasproti, sama pa sem raje diskretno počakala, če se mi bo sam približal.


V modrini sem začenjala razbirati temnejše odtenke, ki so postajali vedno bolj kontrastni. Zagledala sem njegovo glavo, tipičen izbokel nos in kot vedno, ko sem videvala morske pse (mnogo manjše bratrance po tropskih morjih), sem se zazrla v njegova priprta usta. Ni imel zob. Kljub njegovi masi in vztrajnosti, ki jo je imel skozi vodni element, me je njegova škrbavost kar malo pomirila. Glede na celotno telo je imel razmeroma velike plavuti, repni del je bil v primerjavi z glavo bistveno manjši, vendar je bila skupna dolžina živalice kljub vsemu približno 7 metrov - bila je manjša izmed obeh. Mirno je drsela mimo mene in ni ga bilo giba, po katerem bi lahko sklepala, da se poriva skozi vodo. Ko sva si bila najbližje (dva metra) je pes ponovno topo zavil vstran. Njegovo oko je nekaj uzrlo in se obrnilo proti gladini - bila sem jaz, nepremična in mirna. Popadlo me je, da bi se potopila in se ga dotaknila - njegova koža je izgledala tako prijetno hrapava in pes je bil zelo miren, vendar ga nisem hotela vznemirjati. Tako je počasi pokazal hrbet, nato rep in potem se je njegovo telo začelo stapljati z okoliško modrino. Še nekaj časa sem plavala za njim, kar nekaj časa je bil na meji vidljivosti in končno izginil.


Dve minuti z morskim psom vsekakor nista veliko, a ni ga človeka, ki bi vam lahko iz podrobnejšega opisa pričaral tisto vzdušje - kratki film brez zvokov hranim trdno v spominu in zelo mi je žal, da ga ne morem deliti z vami in da vas tistega dne ni bilo zraven.

Znanemu podvodnemu fotografu Borutu Furlanu, članu DRM-ja, pa je med prvimi ali morda celo prvemu uspelo narediti nekaj posnetkov te vrste morskega psa v našem morju.

Irena ČOK 

Že nekaj tednov poročajo o morskih psih v slovenskem morju. Najprej so jih videli ob hrvaški istrski obali. Nato se je pred Piranom neka jadrnica v enega celo zaletela. Posamezne morske pse so iz čolnov fotografirali, nazadnje pa so naleteli kar na jato orjakov, ki so s široko odprtimi gobci nedaleč od obale pod piransko cerkvijo požirali plankton.
Žal takrat nisem imel časa, da bi se pridružil radovednežem. Končno: 27. april - prost dan, ki ga lahko v celoti posvetim bližnjemu srečanju s prijaznim orjakom.

Ocenim, da se nima smisla odpraviti na morje prezgodaj, saj se plankton, s katerim se hrani, podnevi bolj približa morski površini. Tudi izkušnje z drugimi ribami mi govorijo, da se te rade sončijo tik pod površino takrat, ko je sonce najvišje na nebu. A vseeno ne morem dolgo spati. Ponoči je pihala rahla burja. Upam, da je dopoldne ne bo, saj bi bilo na valoviti površini bistveno težje opaziti temno plavut …

Okoli osmih je morje popolnoma mirno. Ob devetih sem v čolnu z vso potrebno opremo: daljnogled, suhozemski fotoaparat, fotoaparat za pod vodo, podvodna TV-kamera in potapljaška oprema. Če jih najdem, bom poskusil narediti nekaj posnetkov tudi v vodi. Orjaka še nisem srečal. Trdijo, da ni nevaren, vendar ga pri nas pod vodo še nihče ni slikal ali snemal. Kaj pa, če je zelo lačen ali ima slab dan? Srečati se na štiri oči z mrcino, daljšo od mojega čolna, ni od muh. Najprej bom ocenil kar iz čolna, kakšne volje je, potem se bom odločil. Sicer pa ga moram najprej najti.

Pohitim do Pirana. Na Punti se malo ustavim in z daljnogledom opazujem morje. Pred dnevi je bila le nekaj sto metrov od obale pod piransko cerkvijo jata šestih. Nič!
Počasi nadaljujem vožnjo proti Izoli. Morje je mirno, sonce vse višje na nebu. Precej plovil, a nič ne kaže na prisotnost nenavadnih gostov. Pred Rtom Ronek gruča čolnov. Pohitim tja v upanju, da so se zbrali zaradi morskega psa. Že od daleč ugotovim, da nad plitvino mirno lovijo ribe. Izognem se jim v širokem loku in nadaljujem vožnjo proti Kopru. Vse je mirno. Pod hribom tik ob morju se od Kopra proti Izoli vali kača avtomobilov. Zaradi oddaljenosti je promet skoraj neslišen. Srečam skupino veslačev, na dolgih in slokih čolnih zdrsnejo mimo.

Pred Žusterno skozi daljnogled zagledam nekaj črnega. Srce mi kar poskoči, značilna trikotna oblika: plavut? Malo naprej še ena. Žal sta to le zastavici, s katerimi ribiči označujejo svoje mreže. Zavijem proti odprtemu morju. Pred mano je Debeli rtič, v ozadju zasnežene gore. Tam nekje mora biti Triglav. Po nočeh z burjo je ozračje izredno čisto in vidi se skoraj sto kilometrov daleč. Značilne oblike Triglava mi ne uspe prepoznati tudi zato, ker je moja pozornost danes usmerjena na morsko gladino. Počasi se vračam proti Piranu. Jutranje pričakovanje že počasi plahni. Moral bi si vzeti čas na začetku tedna, ko so jih drugi vsak dan videvali. Pokličem domov, kjer drugi družinski člani čakajo na moje vabilo, da se mi pridružijo.

Še nekajkrat se ustavim in pozorno opazujem morje okoli sebe. Sapa jugozahodnika postaja vse močnejša. Površina se nakodra in obkroža me na tisoče temnih trikotnikov. V teh razmerah bo zelo težko opaziti prave plavuti. Pa vendar, prav pred menoj se premika nekaj temnega, skoraj črnega. Dve plavuti: velika značilna trikotna plavut in manjša bolj nemirna ob njej. Sprva mislim, da gre za dve živali. V resnici pa sta to glavna hrbtna in repna plavut istega orjaka. Plavuti sta narazen okoli štiri metre, kar pomeni, da je riba dolga več kot sedem metrov.
Srednja velikost za vrsto, o kateri podatki iz različnih knjig govorijo, da doseže 12 oziroma celo 15 metrov dolžine. Za trenutek mi je žal, da ni večji. Ko pa pomislim, da se bom v nekaj minutah srečal z njim v vodi, se strinjam, da je kar primerno velik za začetek.

Obzirno se mu približam z motorjem na minimumu. Rahlo zavija stran od čolna, vendar ne kaže nobenih znakov nervoze. Kličem domov in z razburjenim glasom opišem doživetje. Moje vznemirjenje se seli tudi k njim, prav rekordno hitro se pripravijo in prihitijo do mene z drugim čolnom, ki je čakal v Izoli.
»Kuža« se lenobno pase. S široko odprtimi usti drsi skozi vodo in s posebnimi izrastki na škržnih lokih požira droben plankton iz morske vode. Res se zdi čudno, da uspe takemu orjaku preživeti s tem drobnim komaj vidnim plenom, ampak očitno je to zelo uspešen način hranjenja, saj se tudi največje živali na našem planetu - vosati kiti - prav tako preživljajo s planktonom.

Nekajkrat mu presekam pot. Lepo vidim celega, kako se potopi pod čoln. Ko se mu približam, skrbno ugasnem motor, da ga ne bi prestrašil ali celo poškodoval. Njegovo sloko temnosivo telo se pri obračanju kovinsko lesketa. Približa se drug čoln. Na krovu sta znanca. Prosim ju, ali bi mi pomagala, da ga posnamem iz vode. Hitro se oblečem v potapljaško obleko in vzamem kamero. Znanca me zapeljeta predenj in … skočim v vodo.

SKRITI ZAKLAD

Priplava naravnost proti meni, očitno tudi njega zanima, kaj se dogaja. Usta ima zaprta. Oblika njegovega telesa močno spominja na telo zelo nevarnega belega morskega psa. Mirno plava mimo mene, kot da bi se nastavljal kameri, in posreči se mi ga lepo posneti. Naredi krog in po nekaj sekundah se mi ponovno približa z močno odprtimi usti.

Premer ust je večji od enega metra in sedaj sem še posebej vesel, da nisem naletel na primerek, ki bi meril 12 (ali celo 15!) metrov. Gre naravnost name, za trenutek ne vem, ali bi se mu izognil po desni ali po levi. Ko je dobra dva metra od mene, rahlo zavije na desno in plava tako tesno ob meni, da ga lahko pobožam po repu. To ga nekoliko vznemiri. Močneje zamahne in se hitro oddalji. Ne gre daleč. Spet zlezem na čoln in mu počasi sledim, da ga ne bi izgubil, dokler se mi ne pridružijo še drugi. Skupaj mu nato sledimo s čolnom tako, da plavamo ob njem še nekaj ur. Naredimo nekaj dobrih posnetkov s TV-kamero in fotoaparatom. Žal vidljivost v vodi ni najboljša. Preveč je planktona, sicer pa se zaradi obilice planktona ne smemo pritoževati, saj je on tu ravno zaradi tega.
Dan se že preveša v večer, ko se odločimo, da se vrnemo domov. Orjak se je res izkazal in hvaležni smo mu, da nam je omogočil preživeti tako nenavaden in nepozaben dan. Pomahamo mu v pozdrav in zavijemo proti obali. Oči še dolgo lovijo temni trikotnik, ki izginja na obzorju.

Besedilo: UGO FONDA

Avtor sestavka je biolog in že dolga leta profesionalni potapljač, ki se je potapljal že v mnogih morjih sveta, a je prav v slovenskem morju doživel srečanje z eno največjih rib na našem planetu. 

MORSKI PSI V NAŠEM MORJU

 Od skupno okoli 370 vrst morskih psov, ki živijo v vseh morjih sveta, jih pri nas živi le približno 10. Mednje do pred nekaj leti ne bi šteli orjaškega morskega psa, Cetorhinus maximus. Prvi opis dveh mladičev, ki sta bila ujeta pri nas, je bil objavljen v strokovni reviji Annales v letu 2000.
Šlo je za dva manjša morska psa, velika »le« 2,5 oziroma 3 metre. Ribi sta bili po naključju ujeti spomladi z ribiško mrežo, namenjeno ulovu drugih ribjih vrst v slovenskih vodah nekaj milj pred Piranom.
Letošnji obisk vsaj desetih, večinoma odraslih osebkov pa kaže na to, da ta vrsta širi svoj življenjski prostor, in če se bo njihovo pojavljanje nadaljevalo tudi v naslednjih letih, bomo lahko govorili o novi domači vrsti morskih psov.
Znastveniki ne vedo zanesljivo, zakaj prihaja do teh selitev zunaj običajnih življenjskih okolij, očitno pa je, da sledijo obilnim količinam planktona, s katerim se hranijo.
Morski pes orjak, kot se mu uradno reče po slovensko, živi lahko v vseh morjih sveta, vendar ni nikjer prav razširjen. Prepoznamo ga po zelo dolgih škržnih režah. Desne in leve škržne reže so na hrbtu skoraj sklenjene. V morju pa ga najbolj zanesljivo spoznamo po tem, da večinoma plava s široko odprtim gobcem. Tako oskrbuje svoje škrge s kisikom iz vode in obenem požira drobna živa bitja, ki lebdijo v vodi. Orjak naj bi jedel predvsem zooplankton, vendar obstajajo pričevanja, da lovi tudi jate manjših rib, kot so papaline in girice.
Po velikosti zavzema mesto druge ribe na svetu. Največji primerek tega morskega psa naj bi meril 15,2 metra, tehtal pa naj bi več kot štiri tone. Edina še večja riba je morski pes kitovec, ki se tudi hrani s planktonum in je ravno tako miroljuben in človeku nenevaren.
Nekoč so orjake zaradi velikih jeter neusmiljeno lovili. V jetrih je velika količina ribjega olja, bogatega z B-vitaminom. Dokler tega vitamina niso znali umetno proizvajati, so bila vsa ribja jetra edini pomemben vir. Tako velika jetra pa orjaški morski pes potrebuje tudi za uravnavanje plovnosti (hrustančnice namreč nimajo ribjega mehurja kakor ribe kostnice) in tudi kot dodatno energijo za čas, ko je na razpolago manj hrane.
V Sredozemlju in tudi pri nas je orjaški morski pes danes uvrščen na seznam ogroženih vrst, zato je lov nanj prepovedan. Vir:Pil+