Pogovor z dr. Markom Pavliho o pravu morja

S srcem in glavo podpiram obalno stražo

Marko Pavliha je v mednarodnem merilu strokovnjak za pomorsko pravo – Kandidira za člana hamburškega pomorskega tribunala – Ob njem še en kandidat iz vzhodnoevropske regije

Portorož – Čez približno dva tedna se bo v newyorški palači Združenih narodov sestala generalna skupščina 137 članic, podpisnic konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu. Dnevni red zasedanja je dolg, med točkami pa so tudi volitve članov v hamburški tribunal pomorskega mednarodnega prava. Kandidata za mesto sodnika iz vzhodnoevropske regije sta dva: Bolgar Aleksander Jankov (že dosedanji član tega sodišča) in 39-letni dr. Marko Pavliha, ki ga je državni zbor pred dvema mesecema soglasno izvolil za slovenskega kandidata. Kaj pravi Marko Pavliha o svojih možnostih in o vrsti drugih vprašanj, povezanih z morjem, s katerimi se tako ali drugače sooča v mnogih funkcijah – razgledan, pronicljiv, kritičen a tudi duhovit pravnik, opazovalec in komentator časa?

Tako radi imate morje, da ste se pred leti preselili iz Ljubljane v Slovensko Istro, Sveti Peter. Vam še raste kožica med prsti?

(Smeh). Ne, ne raste mi več! Mislim, da mi je v veliki meri odpadla. Po treh letih preselitve na Primorsko s ponosom ugotavljam, da sem včasih bolj Primorec kot mnogi Primorci. To mi ni všeč.

Zakaj?

V Sloveniji smo bolj obsedeni z idejo, da smo na sončni strani Alp, kot da smo sredozemska dežela. Če si Primorci sami ne bodo pisali sodbe, kot bi rekel Cankar, jim jo bodo drugi – center, na primer. V mislih imam Primorsko univerzo, položaj Luke Koper, oblikovanje logističnega centra, turizem, drugi tir ? Cela vrsta odprtih problemov, za katerih rešitev se zdi, da se Primorci premalo potrudijo.

Teorije in resolucijo o pomorski usmeritvi imamo, kaj pa praksa?

Država je pomorska in se res bori za tistih 46 km morja, kar ni veliko, je pa več kot imajo Avstrijci ali Švicarji ? Sprva se je resolucija zdela izjemno smela poteza slovenske vlade. Nekaj let pozneje sem razočarano ugotovil, da je bila to predvsem poza. Eden od primerov je tudi uprava. S težko muko je prišlo do ustanovitve ali preoblikovanja Luške kapitanije v Upravo RS za pomorstvo, Urad za pomorstvo ostaja v Ljubljani.

Vi bi ga preselili v Koper?

Ministrstvo za promet naj se preseli na Obalo, saj Koper ni veliko dlje od sedeža vlade, parlamenta in drugih upravnih organov! Čas, ki ga v prometni konici porabite za vožnjo z Langusove do Šubičeve, je le polovico krajši, kot bi potrebovali iz Kopra. Razdalja ne more biti argument proti temu, da se funkcije ne bi vsaj deloma decentralizirale.

Je taka zamisel uresničljiva? Ali nismo imeli slabe izkušnje pri selitvi ministrstva za turizem?

Logistika je prihodnost, veda 21. stoletja. Koper pa je najprimernejša lokacija za ustvarjanje tega, kar se je samo začasno izjalovilo – združitev Luke in Intereurope v logistični center. Drug argument je ta, da od sedemdesetih let, od časa, ko je bil sekretar za promet dr. Livij Jakomin, ni bilo enega samega ministra, ki bi enakovredno obravnaval vse prometne panoge. V Sloveniji niso pomembne samo ceste! Imamo tudi letalstvo, železnico, telekomunikacije in pomorstvo, seveda. Morda bi prestavitev ministrstva tudi k temu kaj pripomogla!

Kaj bi pomenilo, če bi imela Slovenija v mednarodnem sodišču za pomorsko pravo svojega sodnika?

Slovenija je tako majhna država, da je katero koli članstvo, v kateri koli mednarodni organizaciji ali inštituciji zanjo izjemno pomembno. V mednarodnem tribunalu za pomorsko mednarodno pravo, International Tribunal for the Law of the Sea, je 21 sodnikov iz vsega sveta – po regijah. Če ima Slovenija tam svojega predstavnika, je to najmanj čast. Drugič pomeni vir informacij, tretjič možnost vplivanja na ustvarjanje mednarodne pravne prakse. Soustvarjanje novega pomorskega, ekološko usmerjenega prava, ki bo bolj pravično tudi do držav v razvoju. Našo mednarodno angažiranost dokazujejo drugi slovenski primeri. Imamo sodnika Boštjana M. Zupančiča na sodišču za človekove pravice v Strassbourgu, Primorca Pavleta Dolenca na kazenskem sodišču za Ruando, dr. Jerneja Sekolca na Dunaju kot sekretarja Uncitrala, komisije ZN za mednarodno trgovinsko pravo, dr. Danila Türka kot pomočnika Kofija Annana ?

Kaj počne hamburški tribunal?

Odloča o vseh zadevah, ki jih ureja konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982. Članica je tudi Slovenija. Od leta 1996 je reševal le deset zadev, relativno malo. To so različni primeri. Na primer ribolov na prepovedanem območju ... Zadnji primer se nanaša na odstranitev sežigalnice jedrskih odpadkov v Veliki Britaniji – postopek so začeli Irci, ker bi lahko ta sežigalnica povzročila onesnaženje irskih voda. To sodišče lahko odloča o obmejnih sporih, določanju morske meje, o izkoriščanju naravnih bogastev na dnu, ki je pod mednarodnimi morskimi vodami. To je območje, ki je obče človeško mednarodno javno dobro. Tam režim ne sme biti prepuščen stihijskemu izkoriščanju samo razvitih držav in ga zato ureja konvencija. Obravnava lahko vse, kar diši po morju v javnopravnem pomenu. Sodišče se ne ukvarja s škodo, ki nastane na tovoru pri pomorskem prevozu, ali z zavarovalno problematiko. Vse to spada pod pomorsko pravo. Zaradi podobnosti obeh terminov mislim, da je izraz pomorsko mednarodno pravo Slovencem težje razumljiv. Raje bi se odločil za grši izraz – za pravo morja. Samo zato, da bi razlikovali ta mednarodni javni del od pomorskega prava. V angleščini je to law of the sea, za razliko od maritime law. Pri nas imamo pomorsko pravo in pomorsko mednarodno pravo. Hrvati ločijo pomorsko pravo in pravo mora. Bistvena razlika je tudi pri obravnavanih subjektih. Subjekti prava morja so v večini primerih države. Lahko bi bile tudi mednarodne organizacije. Pri pomorskem pravu pa so subjekti podjetja.

Kako volijo sodnika?

Voli ga vseh 137 članic omenjene konvencije, ki imajo vsako leto skupščino; letos bo od 16. do 26. aprila. Volitve bodo 19. aprila. Vzhodnoevropska regija ima dva kandidata. Poleg mene je kandidat še dosedanji sodnik Bolgar Aleksander Jankov, zelo ugleden strokovnjak, ki je v mednarodnih pravnih krogih že približno 40 let, kar je presenetljivo glede na njegovo starost (78 let) in je seveda spoštovanja vreden protikandidat. Zakon, ki pri nas ureja interno kandidaturo za sodnike mednarodnih sodišč, je bil relativno pozno sprejet (lani poleti). Zato smo postopek kandidature zastavili pozno in imeli zelo malo časa za lobiranje, ker volitve niti niso toliko odvisne od teže strokovnih argumentov, temveč bolj od diplomacije ? Na koncu je kar zmanjkalo časa.

Ima bolgarski kandidat več možnosti?

Njegova glavna prednost, je v tem, da je že bil sodnik. V mednarodnih krogih pogosto obvelja nenapisano pravilo, da je tisti, ki že je v neki funkciji, manj škodljiv, kot nov obraz.

Če bi prišlo do vprašanja o slovensko-hrvaški meji na morju na hamburškem sodišču, bi bile možnosti Slovenije in Hrvaške bolj izenačene?

Hrvati že imajo predstavnika v tribunalu. Če bi ga imeli še Slovenci, se jima ne bi bilo treba izločiti pri razsojanju. Jasno je, da bi odločalo 19 drugih kolegov. Osebno mislim, da je zelo, zelo malo možnosti, da bi to vprašanje prišlo na dnevni red omenjenega sodišča. Po konvenciji so štiri možnosti. Hamburški tribunal je prva možnost, potem je mednarodno sodišče v Haagu, ki ima bistveno več izkušenj, in zatem še dve obliki arbitraže. Vsaka od držav se lahko pismeno opredeli za eno od navedenih možnosti. Hrvati so se že za arbitražo, za Slovenijo ne vem.

Bilo bi seveda nesmiselno, če bi kandidirali samo zaradi te možnosti. Toda, mimogrede, morda bi bilo prikladneje, če bi bila v sodišču dva sodnika, kot če je sodnik samo iz ene države.

Sodnika, ki prihajata iz dveh držav v sporu, bistveno bolj poznata zgodovino, dejansko stanje, problematiko. In lažje predstavita dejstva kolegom, da lahko o tem odločajo. Tudi če bi se oba sodnika morala izločiti, bi lahko veliko pomagala pri delu tribunala.

Odnos med Slovenijo in Hrvaško je zelo zapleten in neprijeten. Se vam zdi, da imamo malce nesreče s sosedi, se do nas obnašajo superiorno?

Težko komentiram, ker imam sam že vrsto let odlične odnose z mnogimi hrvaškimi kolegi. Začenši z izkušnjo na Univerzi v Splitu, kjer sem magistriral, potem s pravno fakulteto v Zagrebu, s pomorsko fakulteto na Reki. Z vsemi imam ne samo dobre, ampak odlične odnose, celo boljše kot z mnogimi v Sloveniji. Jasno pa je, da so ti odnosi na strokovni ravni. Tudi če se spuščamo v razprave, tega ne počnemo pozicijsko. Očitek naši državi je, da se pogaja s pozicije, namesto z interesa. Nekdo trdi, da je nekaj samo tako in nič drugače. Interesna pogajanja so drugačna. Pogajanje ne more biti samo pridobivanje, ampak tudi popuščanje ?

Kaj menite o predlogu za obalno stražo?

V pomorskem zakoniku ni predvidena, vendar jo z vsem srcem in glavo podpiram. Na eni strani ministrstva ljubosumno čuvajo svoje pristojnosti, na drugi strani pa se stalno pritožujejo, da imajo preveč dela. Ko se je pred nekaj leti deskar utapljal sredi Piranskega zaliva, so naši upravni organi izgubili več ur, preden so ugotovili, kdo naj ga rešuje. Gre za prepletanje pristojnosti med pristaniško kapitanijo oziroma upravo za pomorstvo, policijo, ministrstvom za obrambo, pa še kdo bi se našel. Drug primer je možno onesnaženje morja. Obalna straža naj bi te pristojnosti na morju združila. To je odlična ideja.

Zakaj pomorski zakonik ne predvideva obalne straže?

Ker država za to ni imela posluha. Že uprava za pomorstvo je še vedno preveč samo nekakšna naslednica luške kapitanije. Sam sem pričakoval, da bo v upravo vključen tudi urad za pomorstvo. Vse, kar diši po pomorstvu, naj bi bilo na upravi. V resnici je šlo samo za preoblikovanje imena, pristojnosti pa se niso bistveno spremenile.

Pomorski zakonik pa so vendarle že spremenili. Verjetno je premišljeno postavil omejitev vplutja jedrskih podmornic na jedrski pogon.

Slavni del 8. člena pomorskega zakonika je bil popolnoma namerno in premišljeno napisan v prvotni obliki, zato da smo jedrskim ladjam prepovedali vstop v notranje morske vode – v pristanišča. Gre za določbo, ki je bila skoraj dobesedno povzeta iz bivšega jugoslovanskega zakona o obalnem morju in epikontinentalnem pasu iz leta 1987. Identično besedilo najdemo tudi v 10. členu hrvaškega pomorskega zakonika. Od 19 članic Nata samo 8 članic dovoljuje vplovitev.

Italija?

Italija ima s posebnim pravilnikom točno določenih 11 pristanišč, v katera lahko vplujejo jedrska plovila. Žal sta med njimi tudi Trst in Benetke. Kanada izrazito diskriminatorno dovoljuje vplutje samo britanskim in ameriškim jedrskim ladjam, drugim članicam ne. Prej napisana norma v našem zakoniku ni bila neskladna z mednarodnim pravom, kot so nekateri želeli dokazati. Mednarodna konvencija ne ureja notranjih morskih voda, ker je to stvar nacionalne ureditve posamezne države. Če nekatere države lahko pogojujejo prehod jedrskim ladjam skozi teritorialno morje (posebno predhodno dovoljenje), potem imaš še toliko bolj pravico to narediti z notranjimi morskimi vodami. Zdajšnja sprememba je v nasprotju z resolucijo o pomorski usmeritvi, ki naši državi celo v prvi točki nalaga skrb za čisto okolje in ne samo za ohranjanje kakovosti morja, ampak celo za njegovo izboljševanje! Tu je še problem ustavne pravice vsakega državljana do čistega okolja. Plitvo morje je za plovbo tovrstnih ladij sporno. Predstavljajte si, kaj lahko taka ekološka nevarnost pomeni za naš turizem! Jaz ne bi bil presenečen, celo podpiral bi, da bi vse tri obalne občine začele postopek za oceno ustavnosti takšne spremembe pomorskega zakonika.

Nekateri pravijo, da je velik del morske obale že olastninjen in da imajo nekatera podjetja že svoje plaže. Kako je s tem?

Zakon o vodah je v drugi obravnavi. V prvotnem besedilu je bilo t. i. priobalno zemljišče izvzeto iz morskega javnega dobra. To bi bila katastrofa. Javno dobro bi ostalo le morje in morsko dno tja do srednje bibavične črte. S tem bi dali blagoslov zdajšnji situaciji, ko so si nekateri hoteli prilastili obalo – brez pravne podlage zaračunavajo vstopnino na kopališča in zapirajo dostop do morja. Vse tri občine so reagirale z amandmaji, s katerimi naj bi lokalnim skupnostim zagotovili večji vpliv na zemljišču, ker lokalna skupnost po logiki stvari bolj skrbi za tisto dobrino, ki jo ima pri sebi. Zopet smo pri uvodnem razmišljanju o centru in regiji. Center ima 14-dnevni (na leto) odnos do plaže. V ZDA so pred 15 do 20 leti uvajali drugačno akcijo – lokalne skupnosti so šle v "posvojitev obale". Načeloma bi moral biti 10- do 15-metrski pas javnega dobra neobremenjen s koncesijo. To je tisto javno dobro, ki omogoča, da se lahko vsi kopamo v morju.

Kaj pa pristanišča?

Pri Luki Koper je drugače, ker gre za infrastrukturo, ki je na javnem dobru. S koncesijo bi reševali razmere tam, kjer se jih drugače res ne bi dalo rešiti. Recimo v pristaniščih. Luka Koper in mestna ali turistična pristanišča. Pri nobenem hotelu ne bi smel biti onemogočen dostop. Pri zakonu o vodah se ponovno kaže dejstvo, da morja ne gre enačiti z notranjimi celinskimi vodami. Precejšen del naše stroke se zavzema za poseben zakon o morju. Čeprav je že tako preobsežen, v pomorskem zakoniku nismo mogli urediti še mnogih drugih vprašanj – denimo znanstvenega raziskovanja morja in drugih oblik izkoriščanja morja (marikulture).

Kako postaneš pravnik leta?

Najprej moraš imeti zelo tolerantnega življenjskega sopotnika in družino. Če bi komurkoli, pa ne zaradi nagrad, hotel svetovati v življenju, bi mu rekel, da je po moje ključ do uspehov: Kar počneš, delaj s strastjo. Ni dovolj pridnost! Ni dovolj talent! Razmerje je absolutno v korist pridnosti. Oboje brez gonilne sile – strasti – ne zadostuje!

Boris Šuligoj