PRVA POMOČ UTOPLJENCU

• reševanje iz vode
• oživljanje

REŠEVANJE IZ VODE

Utopljenca moramo čimprej rešiti iz vode. Če se le da, to napravimo s čolnom ali splavom. Ali pa ga rešujemo z obale tako, da mu vržemo vrv, pomolimo drog, kol, vejo ali desko ali kaj podobnega in ga, ko se oprime, izvlečemo. Če je bil daleč od obale, mu, da se obdrži na vodi, vržemo žogo, desko ali kaj podobnega. Zelo dobro za to je rezervno avtomobilsko kolo, katerega se oprime in se obdrži na površini, dokler ga ne izvlečemo iz vode.

 Ko utopljenca rešujemo iz vode, moramo biti previdni, da še sami ne utonemo. V prvi fazi utapljajoči krčevito grabi okoli sebe, da bi se česa oprijel in obdržal na površini, ter se lahko krčevito oklene neopreznega reševalca in ga potegne s seboj pod vodo. Zato je za oba bolje, da reševalec, ki rešuje utopljenca iz vode, pa ni povsem vešč reševanja, počaka ob njem toliko časa, da utapljajoči omaga, nato pa ga prime in plava z njim proti obali. Med plavanjem naj ga vedno drži tako, da bo imel obraz (nos in usta) nad vodo. Ko pride v plitko vodo, tako da lahko stopi, naj mu da nekaj hitrih izdatnih vpihov  zraka v pljuča, ga nato potegne na kopno in začne oživljati.

 Ko utopljenca rešujemo iz vode, ga praviloma vedno že v vodi začnemo oživljati z umetnim dihanjem, s tem da mu takoj nekajkrat vpihnemo zrak v pljuča. To se da lepo napraviti, če ga lahko prislonimo na kak trd predmet, na primer na rob čolna ali če smo z njim v že tako plitki vodi, da lahko stopimo. Sicer pa je vpihovanje zraka v vodi, medtem ko plavamo, zelo težko in to morda lahko storijo le res vrhunsko izurjeni reševalci. Naj velja pravilo, da z nekaj vpihi umetnega dihanja pri utopljencu začnemo takoj, ko je mogoče, ne pa da začenjamo šele po rešitvi na obali. 

OŽIVLJANJE

 Ko smo utopljenca rešili iz vode, nadaljujemo z umetnim dihanjem in to če,  je potrebno, kombiniramo še z zunanjo masažo srca. Utopljenca moramo oživljati res vztrajno in dosledno in prenehati šele, ko se pojavi spontano dihanje ali ko se začno pojavljati nedvomni znaki smrti.

 Utopljencu ne poskušamo iztiskati vode iz pljuč, ker je to le izguba dragocenega časa, saj je iz pljučnih alveol z nikakršnim postopkom ne bomo mogli odstraniti. Sicer pa se med pravilnim oživljanjem voda iz pljučnih alveol hitro (približno v 5. minutah) povsem vsrka v krvni obtok. Če je potrebno, utopljencu le na hitro očistimo zgornje dele dihalnih poti (usta, žrelo) morebitnih alg, blata ali peska in vztrajno oživljamo. Vedeti moramo, da se organizem utopljenca v vodi hitro ohladi, kar zniža metabolizem in zaradi delovanja vode na sluznico zgornjih dihalnih poti se refleksno centralizira krvni obtok, tako da možgani ostanejo dalj časa oksigenirani in brez okvar kot sicer pri prenehanju dihanja zaradi drugih vzrokov. Zato je oživljanje utopljenca smiselno in uspešno tudi, če je bil do pol ure pod vodo in torej do pol ure ni dihal.

Želimo, da bi počitnice ob slovenski obali preživeli varno, s čim več užitkov.